foto Matija Žgur 

Praznično darilo

‘Včeraj sem bil tam, prvič. Ne z namenom, zgolj prijaznost sinov, ki sta me kot vsako leto za Božič, pospremila po centru mesta. Vedel sem za medijsko in politično zlorabljen nov spomenik, za spomenik, ki ga spremlja ena sama napaka – da je bil postavljen z namenom. Namen “z napako” in ne spomenik z napako, da bom povsem jasen.

Še vedno ne vem, ali sem stopil pred ali vanj, a to kar  ste ustvarili, me je povsem prevzelo, presenetilo, tudi zbegalo in osupnilo. In tako sem tam stal in se čudil moči ne-besedila, a ne tistega, ki naj bi ga spomenik sporočal ljudem in ga nosil, temveč tistega, ki ga tako glasno govorita monolita. A ne govorita o tistem, kar premnogi, ne samo politiki, mislijo ali hočejo.

Ne vem in verjetno ni pomembno, čigava ideja je v tistem kamnu zaživela, niti kdo in koliko je k njej kdo prispeval. A ustvarili ste nekaj čudovitega, zato vam hvala. In hvala, da sem lahko tam stal.

Lep pozdrav, Lojze

PS.: o tem ali sta monolita dva, ali v resnici eden, še razmišljam.’

in naš odgovor

‘Hvala vam za tako prisrčno sporočilo. Ne morem vam povedati kako veliko nam, ob tolikokrat zlorabljeni temi, pomenijo doživetja iskrenih ljudi, ki so se sposobni osvoboditi in doživljati arhitekturo skozi njen lastni jezik. S tem dobiva spomenik svoj pomen: da se ob njem sprašujemo o smislu in biti, vedno znova. Ostaja nam v spominu kot poseben kraj. Neodgovorjeno vprašanje odpira nova vesolja:)’